Zgodovina pasme
Že od nekdaj je nemški ovčar občudovan in spoštovan, ter ena najbolj zaželenih pasem psov na svetu. Nemški ovčarji, ki seveda izvirajo iz Nemčije, so se izkazali kot odlični varuhi in pastirji ovc v svojih začetkih, kasneje so se razvili v vsestranske delovne pse. Bili so in so ostali do danes cenjeni zaradi svoje izjemne inteligence, dojemanja, čuječnosti in telesne vzdržljivosti.
Ovčarski psi v Nemčiji sredi 19. stoletja
Psi in pasje razstave so sredi 19. stoletja po vsej Evropi eksplodirali v priljubljenosti. Nove pasme psov so se definirale in uvajale v razstavni ring v neverjetnem številu.
V Nemčiji so v različnih delih države kot pastirji ali varuhi čred obstajale številne različne vrste psov. Mnogi so bili izjemni v svojih vlogah, vendar je bilo malo enotnosti v njihovi velikosti, videzu ali zmogljivosti. Predniki nemških ovčarjev so bili predvsem psi iz iz petih skupin ovčarskih psov (predvsem iz območja Turingije in Württenberga), ki so pasmi z medsebojnimi parjenji v bistvenem dale temelje. Prvotno so bili uporabljani kot delovni psi na pašnikih Nemčije, kjer so pastirji potrebovali psa, da bi čuval ovce. Ti psi so izstopali kot najbolj okretni, inteligentni in zvesti psi med drugimi pasmami, ki so jih uporabljali tudi v tej vlogi.
Ustanovitev društva »Phylax«
Leta 1891 se je skupina nemških ljubiteljev psov združila z namenom, da razvijejo posebno in edinstveno nemško pasmo pastirskih psov. Društvo se je poimenovalo »Phylax« – beseda izvira iz grščine in pomeni “varuh” ali “stražar”. S parjenjem številnih psov, ki niso popolnoma ustrezali ideji o novi pasmi psa (so pa bili blizu temu), je društvo Phylax poskušalo ustvariti novo ovčarsko pasmo, vendar brez uspeha. Na žalost so imeli precej nejasno predstavo o tem, kakšen bi moral biti “popoln” pes. Društvo je razpadlo že po treh letih, zaradi nezmožnost dogovora o lastnostih, ki bi jih psi morali imeti – videza in/ali delovne sposobnosti. Frustrirani in razočarani so člani začeli zapuščati društvo, leta 1894 pa so ga v celoti razpustili. Vendar pa sanje o prav posebni nemški pasmi psov niso umrle z društvom Phylax. Nekaj posameznih članov ni nikoli izgubilo izpred oči svojega cilja, en človek pa je bil pripravljen, da odločilno prevzame zadevo v svoje roke – ime mu je bilo Max vom Stephanitz.
Max Emil Friedrich von Stephanitz
Max Emil Friedrich von Stephanitz, ki velja za ustanovitelja nemškega ovčarja kot pasme, se je rodil 30. decembra 1864 v Dresdnu v Nemčiji. Njegova družina se je uvrščala med plemstvo, njegova družinska pričakovanja pa so bila, da bo postal vojaški častnik, pa čeprav si je sam želel delati v kmetijstvu. Sledil je željam svoje družine in na koncu postal poklicni častnik pri konjenici. Ta izbira se je izkazala za ključno, saj je von Stephanitzu omogočila potovanje po deželi, kjer je naletel na različne ovčarske pse. Kasneje je opravil še izobraževanje na berlinski veterinarski fakulteti, kjer je spoznal biologijo, anatomijo in študijsko področje, ki mu angleži rečejo »form to function«, kar je znanost o gibanju, katero temelji na konstrukciji (živali). To je zagotovo vplivalo na oblikovanje njegovih idej o tem, kakšen naj bi bil idealni delovni pes. Ko se je upokojil iz vojske, je von Stephanitz v 1890-ih kupil posestvo blizu kraja Grafrath in začel eksperimentirati z vzrejo psov. Bil je stalen obiskovalec na pasjih razstavah in pastirskih preizkušnjah v Nemčiji, kjer je opazil, da je na razstavah veliko kakovostnih psov, ni pa standardizacije tipa. Med razstavljenimi tekmovalci je imel najraje pse volčjega tipa s pokončnimi ušesi, odlakanim in nizko nošenim repom ter izostrenimi čuti, ki imajo dobro inteligenco in pripravljenost za delo. Verjel je, da bi lahko s parjenjem psov s temi lastnostmi vzpostavil občudovanja vredno pasmo za vzrejo in čuvanje drobnice po Nemčiji.
Ker bi od tipičnega ovčarskega psa tistega časa v Nemčiji pričakovali, da bo imel pod nadzorom čredo več kot 200 ovac je Stephanitz hitro spoznal, da bi moral biti idealen delovni pes fizično zgrajen za vzdržljivost in hitrost. Moral bi biti tudi razumen, umirjen, okreten, močan in pogumen ter imeti močno, zaščitniško naravo do svojega lastnika in njegove črede. Bil je privrženec ideje, da so delovne sposobnosti in značilnosti psa pomembnejše kot videz. Von Stephanitzov moto je bil: “Koristnost je pravo merilo lepote.”
Leta 1889 se je Max von Stephanitz udeležil pasje razstave v Karlsruheju, kjer je njegovo zanimanje nemudoma pritegnil pes rumeno – sive barve. Ime mu je bilo Hektor Linksrhein. Ker je verjel, da je končno našel psa, ki ima lastnosti, ki jih je iskal, je prepričal lastnika da mu ga je prodal, in ga preimenoval v »Horand von Grafrath«.
Na temelju Horanda je torej Stephanitz začel graditi to, kar je danes znano kot sodobni nemški ovčar.
Ustvarjanje pasme
Po pridobitvi Horanda je Max von Stephanitz pričel intenzivno delati na razvoju pasme, skušal je doseči večjo enotnost v zunanjosti in značaju. Ustvaril je rodovniško knjigo za nemške ovčarje (Schäferhund Zuchtbuch) in vpisal Horanda kot prvega rodovniškega nemškega ovčarja. Na podlagi svojih izkušenj in znanja je začel resen program vzreje, pri čemer se je osredotočil na sposobnosti psa kot delovnega psa. Von Stephanitz je vedel, da je treba pse s podobnim ozadjem in lastnostmi vzgajati skupaj v več generacijah, da bi določili določen »tip« in kontinuiteto le tega. Da bi pospešil proces in izkoristil dragocene lastnosti svojega cenjenega plemenskega psa Horanda, je von Stephanitz namenoma uvedel proces linijske in sorodstvene vzreje, da bi zaporednim generacijam mladičev v genetiko hitro vtisnil »prave stvari«.
Zaradi tega so se določene lastnosti, za katere si je von Stephanitz prizadeval, izrazile in obdržale v neverjetno kratkem času. Na podlagi tega, kar se je naučil pri študiju na berlinski veterinarski fakulteti in izkušnjami pridobljenimi iz svojih predhodnih prizadevanj za vzrejo psov, je začel program za katerega bi lahko rekli da je bil izredno strog in neusmiljen pristop k doseganju ciljev. Strog ali ne, a koraki, ki jih je von Stephanitz sprejel v obdobju, ko genetski testi in zdravstveni pregledi ter testiranje DNK niso bili na voljo, so se izkazali za odločilne pri pridobivanju in ohranjanju najboljših ter odpravljanju nesprejemljivih, slabih lastnosti psov.
Društvo “Schäferhund Verein”
Kmalu po nakupu Horanda, je von Stephanitz 22. aprila 1899 ustanovil društvo, ki ga je poimenoval Verein für Deutsche Schaferhunde (združenje/zveza za nemške ovčarje), splošno znano kot SV. Von Stephanitz je postal tudi prvi predsednik organizacije. Vzpostavil je prva merila za priznanje pasme in zasnoval načrt vzreje, ki je narekoval celotno morfologijo, gibanje in temperament – lastnosti, ki so postale primarni identifikatorji za pasmo. SV je takoj vzpostavil pasemski standard, po katerem bi bili ocenjeni vsi nemški ovčarji in register psov. Ob tem se je potrebno zavedati, da standard nemškega ovčarja ni bil napisan kot večina ostalih standardov drugih pasem – napisan je bil tako, da bo pasemski standard oziroma cilj – dosežen v prihodnosti, z razvojem pasme. Zato tudi opažamo razlike v zunanjem izgledu nemškega ovčarja skozi desetletja. Von Stephanitz je tudi vedel, da mora poiskati primerne, nepovezane pse, da bi ustvaril dovolj genetske raznolikosti, da bi pasma preživela. Seveda je vztrajal, da ostane v popolni kontroli glede izbire psov, ki so registrirani in odobreni za vzrejo. Konec koncev sta on in SV izdala “Körbuch” ali knjigo o “pasemskem pregledu” (danes imenovanem “vzrejnem pregledu”. V knjigi so podrobno opisane smernice, ki jih je tudi danes treba upoštevati pri izbiri nemških ovčarjev za vzrejo. S tem je gospod von Stephanitz nadaljeval s svojim poslanstvom in “zasnovo” pasme – vzreditelje je izobraževal in jih hkrati prisilil, da so se osredotočili na želene lastnosti in celotno morfologijo psov.
Med sojenjem neke razstave, je Max von Stephanitza prešinila ideja, ki jo je kot predsednik SV tudi uresničil, in je kasneje močno vplivala na pasmo in njeno izboljšanje.Določil je, da bo društvo SV vsako leto organiziralo nemško nacionalno razstavo, kjer bi se izbiralo (anatomsko) najboljšega samca in samico.Do konca razstave bi le en pes v vsakem spolu prejel zaželeni naziv “Sieger” (zmagovalec). Verjel je, da bi bila posledica tega to, da bi se številni najvplivnejši rejci dogovorili za vzrejo svojih najboljših psic s psom ki je bil “Sieger” tistega leta, s čimer bi utrdili vpliv psa na pasmo kot celoto. Kot predsednik SV si je pridržal pravico, da na največji specialni razstavi SV vsako leto izbere “sigerja” (zmagovalca). Njegove selekcije so dale članom pasemskega kluba vedeti, za katere pse je menil, da imajo primerno anatomijo in temperament, da si pridobijo pravico do razploda. Mladički iz paritvenih kombinacij zmagovalcev so tako postali zelo iskani. S to razstavo in skupaj s standardom so zagotovili, da so vzreditelji imeli rdečo nit, po kateri se je nemški ovčar vzrejal in ostal v tipu.
Prvi naziv “sieger” je podelil psu po imenu Klodo von Boxberg. V splošnem velja, da se je z njegovo zmago končalo oblikovanje pasme in začelo uravnavanje njene oblike. Skupaj z nekaj njegovimi potomci je predstavljal izhodišče za nadaljno vzrejo ter krvne linije, ki so se ohranile vse do danes.
Več kot ovčarski pes
Pod vodstvom Maxa von Stephanitza je SV postal en najmočnejših (danes največji!) rejski klub na svetu, vendar von Stephanitz še ni bil zadovoljen. Ker se je zavedal, da bi industrializacija zmanjšala zanašanje pastirjev na ovčarje in je bil prepričan, da imajo nemški ovčarji lastnosti, primerne za veliko različnih vrst dela si je prizadeval, da bi pse usposobili za nove naloge. Postal je močan zagovornik uporabe psa v vojaški službi, organih pregona, zaščitnih službah in reševanju. Kot prvi na svetu, je SV določil in uvedel preizkuse ki jih je moral opraviti vsak pes, ki bi bil uporabljen v vzreji. Začelo se je treniranje psov v sledenju, poslušnosti in obrambi po programu ki se je takrat imenoval “Schutzhund”. Ta program se je kasneje preimenoval in ga danes poznamo pod imenom IGP. Tako še danes vsa tekmovanja delovnih psov izvirajo iz preizkusov, ki so jih za vzrejo nemških ovčarjev začrtali pri društvu SV. Do današnjih dni je SV ostal v zelo strogem nadzoru nad sistemi vzreje, kakovosti in nagrajevanja za pasmo nemški ovčar.
Nemški ovčar danes
S smrtjo gospoda von Stephanitza leta 1936 njegov cilj in delo, kateremu je posvetil svoje življenje, še ni bilo končano.
V svoji oporoki je zapisal: “Polagam vam na srce – poskrbite, da moj pastirski pes ostane delovni pes, saj sem se vse življenje boril za ta cilj. Vzreja nemškega ovčarja je vzreja delovnega psa, in če ni več vzreja delovnega psa, potem to ni več vzreja nemškega ovčarja!”
Tako, kot tudi pri mnogih drugih pasmah, tudi pri nemškem ovčarju skozi zgodovino pasme ugotavljamo spremembe tipa in anatomije, eno pa je kljub spremembi zunanjosti, ostalo – nemški ovčar je bil in, kot je želel gospod Stephanitz, ostaja delovni pes.
Poleg delovnih zasnov pa poseduje tudi druge vrline, ki ga naredijo vsestranskega – poleg paše in dela za policijo, vojsko ali šport, je tudi idealen družinski pes, vodnik za slepe, terapevtski pes ali reševalni pes. Sam pri naštevanju kvalitet nemškega ovčarja izpostavim eno njegovih najboljših, ki se jo pogosto pozabi omeniti: trdna čustvena vez ki se splete med psom in vodnikom. Nemški ovčarji niso le zvesti ampak imajo brezpogojno radi svojega lastnika. So zelo nežni in čutni, in kar malce težko je v besedah opisati kako prelepa izkušnja je življenje z nemškim ovčarjem.