POGOSTA VPRAŠANJA

“Zakaj izbrati psa iz vaše vzreje?”
Pri katerem vzreditelju se boste odločili za psa, ki bo vaš zvest spremljevalec še naslednje desetletje ali več, je popolnoma vaša odločitev. O nam pa lahko povemo, da imamo v vzreji nemških ovčarjev več kot 45 let izkušenj, saj je to naša družinska tradicija s katero se trenutno ukvarja druga generacija. Pri vzreji naših psov se izredno trudimo ohraniti vse odlike nemškega ovčarja, po katerih je od nekdaj znan. Nemški ovčar je v svojem bistvu vsestranski pes (delovni pes ki ga lahko razstavljamo) kar pomeni da imamo za vzrejo doma samice, ki se maksimalno približajo naši viziji univerzalnega psa. Tudi pri izbiri plemenjakov se odločamo samo za najboljše predstavnike pasme. Psi morajo imeti samozavesten karakter, biti energični in pravilne anatomske konstrukcije brez ekstremov, francoskih ali kravjih stoj in raznih drugih nezaželenih lasnosti, saj le takšna anatomija omogoča lahkotno gibanje, brez napora. Kljub večjemu številu psov, še vedno vsakega psa obravnavamo kot družinskega člana in ga imamo radi kot bi bil naš edini. S tem so naši psi tudi primerno socializirani. Z vzrejo nemških ovčarjev se ukvarjamo, ker imamo neizmerno radi to čudovito pasmo. Pa tudi zato, ker je resnično poseben občutek gledati srečne in zadovoljne obraze ljudi, ki v puhasti kepici ki jo odpeljejo od nas najdejo večno zvestega prijatelja.

“Mi bi radi iz lega tistega, (šestega, ki je) brez rodovnika!”
To ne obstaja. Že več desetletij v republiki Sloveniji namreč velja pravilo, da VSI mladiči v leglu, neglede na njihovo število, dobijo rodovnik, če imajo starši vsa potrebna dovoljenja. Da v leglu nekateri ne dobijo rodovnika je le marketinški trik za lažjo prodajo, ki se ga poslužujejo razni preprodajalci ali ljudje, ki pse vzrejajo na črno in neodgovorno, brez kakršnih koli zdravstvenih testov. Te potem ljudi prepričajo, da kupijo nekaj dobrega, po dobri ceni. V resnici pa je to samo manever za prodajo, in je pes nepreverjene kvalitete ter staršev, ki so dvomljivega izvora.

“Ampak mi res ne rabimo rodovnika (pes bo samo “za doma”, naš družinski član)… ”
Velikokrat slišimo da je rodovnik le list papirja, ki pride zraven psa in se ga rabi, če hočeš psa razstavljati. To ni res, rodovnik je veliko več kot to. Je zagotovilo, da za psom in njegovim dokumentom stoji vesten vzreditelj, ki se je trudil da je vaš pes vzrejen po standardih, ki so predpisani. To pomeni, da se upoštevajo vsa veterinarska določila, vsi predpisi o zaščiti živali (večina nerodovniških psov ki se prodaja, namreč prihaja iz tako imenovanih “pasjih farm” kjer psi živijo v groznih pogojih, so izkoriščani in kasneje zavrženi) in vsa določila ki jih predpisuje kinološka zveza Slovenije. V rodovniku so zapisani tudi vsi predniki psa za 5 generacij nazaj, in vsi zdravstveni testi njegovih prednikov, ki morajo zadovoljiti visoke kriterije, sicer pes ne more imeti potomcev. Če poznamo prednike in njihovo zdravstveno stanje, lahko z neko gotovostjo namreč predvidevamo naravo oziroma karakter psa, ter do neke mere seveda tudi njegovo zdravje.

“To torej pomeni, da če so starši našega novega mladička zdravi, tudi naš ne bo zbolel?”
Dejstvo je, da se z določenimi zdravstvenimi testi, možnosti za izbruh oz. razvoj določenih bolezni pri potomcih teh psov lahko drastično zmanjša. Za nemške ovčarje je pogoj za vzrejo obvezno rentgensko slikanje kolkov in komolcev. V kolikor pes ne ustreza zahtevam, ne more pridobiti vzrejnega dovoljenja – to pomeni, da ne more zaploditi rodovniških potomcev. Z izločanjem slabih primerkov, tako poskušamo izkoreniniti določene napake ki se pojavljajo v pasmi. Vseeno pa nič ni zagotovo. Seveda je naša želja da bi vzrejali samo 100% zdrave pse, a v praksi to vedno ni mogoče. Pes je pač živo bitje, ki lahko, tako kot mi ljudje, kljub vsem preventivnim ukrepom in zdravstvenim testom kdaj nepričakovano zboli, zato je pri nakupu vsake živali potrebno upoštevati, da pri tem obstaja določen riziko – naj bo še tako majhen, a obstaja. Pri nas opravimo z vsemi psi tudi dodatne zdravstvene teste, za nekatere druge bolezni. Tako se zavzamemo, da resnično zmanjšamo možnosti za kakršnekoli težave že v začetku.

“Kaj pomenijo vse te kratice zraven imen vaših psov, npr B-BH, BH/VT,  BGH, IPO, ANG, … itd?”
To so oznake za različne izpite, ki jih imajo naši psi opravljene, in pomenijo:
BH, B-BH, BH/VT – Begleithund (oziroma “izpit za psa spremljevalca”)
BGH (1,2,3) – Stopnje izpita BH/VT,ki se izvajajo samo na tekmovanjih
IPO (1,2,3) – International Prüfungs Ordnung (višji izpit, sestavljen iz 3 disciplin – sledenja, poslušnosti in obrambe)
IGP (1,2,3) – International Gebrauchshund Prufung (isto kot IPO, vendar od 2019 naprej s spremenjenim imenom )
Ang. – Angekört (opravljen vzrejni pregled po pravilih nemškega matičnega kluba za nemške ovčarje SV)

“Zakaj pa imajo vaši psi opravljene te izpite?”
Nemški ovčar je delovna pasma psov, kar pomeni da morajo imeti psi kot pogoj za to, da so lahko uporabljani v vzreji, opravljene določene izpite kjer se preizkuša naravne zasnove in karakter psa. Karakterne lastnosti se namreč prenašajo iz roda v rod, zato je to, da imajo starši opravljen izpit, dokaz da so psi mentalno dovolj dobri, da se v vzreji lahko uprabljajo. Taki psi bodo namreč z veliko verjetnostjo producirali mladičke, ki bodo imeli podobne mentalne karakteristike. Tako se iz generacije v generacijo ohranja nek nivo kvalitete psov, uporabljanih v vzreji. Z našimi psi se trudimo vzrejati po nemških pravilih – to pomeni da imajo psi opravljen izpit višje stopnje in nemški vzrejni pregled (“körung”). Tu se mentalna sposobnost psa za delo preizkusi še enkrat, mora namreč uspešno opraviti poseben preizkus poguma. To za vzrejo v Sloveniji ni potrebno, a je izpolnjevanje naše vzrediteljske filozofije – vzrejati samo najboljše, po najvišjih standardih. Psi, ki imajo opravljen körung so po kvaliteti enakovredni psom vzrejenim v Nemčiji in tudi drugje po svetu. Pri rejcih nemških ovčarjev povsod po svetu se smatrajo kot večvredni psi za vzrejo v primerjavi z ostalimi ki tega nimajo, saj je to v nekem smislu maksimum ki ga pes lahko doseže.

“Kaj torej ima mladiček, ki se skoti pri vas?”
Naši psi so ob oddaji večkrat tretirani proti notranjim zajedavcem, čipirani in cepljeni. Na osnovi številke njihovega mikročipa, dobijo svoj potni list, ki se uporablja kot dokument pri obiskih veterinarja in potovanjih (prehod državne meje). Vsi psi dobijo tudi rodovnik, ki izkazuje njegovo poreklo, vzreditelja in je nekakšen rojstni list psa. Vsi dobijo tudi praktično darilce ob odhodu v nove domove. 

“Kako naj vemo, kateri mladiček bo pravi za nas? Ga lahko sami izberemo?”
Seveda, kdor ima željo lahko izbere popolnoma sam. Ponavadi pa je tako, da si za vse, ki se zanimajo za naše pse ob ogledu vzamemo čas in se pogovorimo o njihovih željah (barva, spol…), kaj od psa pričakujejo (bolj miren, bolj živahen…) in za kakšne namene bi ga radi imeli; zgolj za družinskega prjatelja ali za kaj več (za namene šolanja, razstavljanja, vzrejanja…). Na podlagi tega lahko že sproti, skozi odraščanje mladičkov do 7,8 tedna starosti ocenimo njihove karakterje in zunanjost ter ugotovimo, kateri pes se bo najbolje podal k življenskemu slogu in željam družine ali posameznika.

“Kakšna je razlika med samcem in samico? So samci bolj učljivi?”
Ne, razen po spolu in zunanjem izgledu (samci so večji, močnejši), glede učljivosti ni nobene razlike (tako kot niso moški pametnejši od žensk). Je pa res, da so ponavadi samice bolj vodljive, mogoče lahko rečemo tudi “manj trmaste” pri nekaterih stvareh, in so zato za neizkušene vodnike boljša izbira.
“Imate tudi kakšne dolgodlake mladičke?”
Dolgodlaki psi, se v leglih kratkodlakih pojavijo naključno – kdaj ja, kdaj ne. Tako da občasno so na voljo za oddajo tudi dolgodlaki psi, da.
“So psi, skoteni spomladi boljši od tistih skotenih jeseni ali pozimi?”
Nikakor ne. Med njimi, tako kot med ljudmi, rojenimi npr. novembra ali marca, ni nobene razlike. Takšne “modrosti” so samo ljudske bajke brez kakršnekoli logike.

“Imajo mladički oziroma mladi psi že slikane kolke in komolce?”
Ne, kolke in komolce se psom za uradne evidence lahko slika šele po dopolnjenem 12 mesecu. Pred to starostjo namreč zaradi razvoja psa ni mogoče z gotovostjo podati zanesljivih rezultatov.

“Vidimo, da oddajate tudi malce starejše pse, stare nekaj mesecev, ne samo 8 tedenskih mladičkov. Je z njimi kaj narobe?”
Nikakor ne. Razlogov zakaj je kuža star že nekaj mesecev ko se oddaja je lahko več. Mogoče je, da v času odkar je bil star 8 tednov pa do takrat, enostavno še ni bilo povpraševanja ali pa človeka, ki bi mu ustrezal (vsakega psa namreč ne oddamo vedno vsakemu, če presodimo da to res ni primerno). Možno je tudi, da je bilo v prvotnem planu da pes ostane pri nas, pa se kasneje lahko izkažejo določene stvari, zaradi katerih menimo da ni primeren za vzrejo v naši psarni. Naprimer psi, ki imajo skromnejše naravne zasnove za delo ali in psi za katere se v fazi odraščanja izkaže da nimajo anatomskih odlik, s katerimi bi lahko kotirali za najvišja mesta na razstavah. To so lahko malenkosti, ki odločajo o stopničkah na tekmovanjih v vrhunski vzreji. Takim psom potem poskušamo najti ljubeče domove drugje, oziroma lastnike katerim takšne stvari niso prioriteta.

“Se malo starejšega psa še lahko kaj nauči?”
Seveda. Starost psa ne vpliva na to ali se bo pes lahko nečesa naučil.

“Naj gremo z njim v pasjo šolo?”
Tega od nikogar ne zahtevamo, vendar vsakemu novemu lastniku naših psov MOČNO priporočamo obisk pasje šole. Tam vas in psa naučijo pravilnega medsebojnega odnosa, igre, miselnega procesa psa – razumevanja njegovega načina razmišljanja in zakaj določeno stvar naredi. S tem znanjem, je sobivanje s psom lažje. Pes se poleg tega socializira, navadi družbe drugih psov in različnih situacij, v katerih se lahko znajde. Taki psi so v različnih situacijah potem mnogo bolj samozavestni.

“Za kaj moramo poskrbeti preden domov prinesemo mladička?”
HRANA: Poskrbite da kupite dovolj kvalitetno hrano, saj mu le kvalitetna hrana omogoča pravilen razvoj, s čimer se lahko izognemo marsikateri težavi ki bi jo sicer pes lahko imel.
POSTELJA: Če bo pes v hiši, naj ima nek kotiček, kamor se bo lahko umaknil na počitek in tam imel mir, nekje kjer mu bo prijetno.
PESJAK: Če bo v pesjaku naj bo pesjak zaprt iz vsaj 2 strani in naj ima izolirano kočo kjer bo zaščiten pred dežjem, mrazom in vetrom. Koča naj bo dovolj velika da se pes v njej lahko obrne, vstane ter normalno leži.
OVRATNICA IN POVODEC: za začetek je najboljša najlonska ovratnica ki se lahko razširi, kasneje, ko je pes odrastel pa so najbolj praktične kovinske ovratnice s širokimi členki (ozki členki tržejo dlako). Povodec je stvar vaše izbire, vseeno pa svetujemo da ni prekratek, naj bo dolg vsaj 1,2m.
IGRAČE: Pes ki se igra je srečen pes, saj je igra temelj dobrega odnosa med vami in psom. Zato si priskrbite kakšno žogico ki jo bo rad lovil in prenašal ali pa kakšno mehko stvar (prijetneje je ugrizniti v mehko stvar), s katero se boste z njim lahko šli igro vlečenja.

“Ali mladička že od začetka vozimo na sprehode? Kako dolgi naj bodo?”
Pes vsekakor potrebuje gibanje in neko zaposlitev, vendar je od začetka treba paziti, da ne pretiravamo. Zavedati se moramo da so mladički pravzaprav “dojenčki – otroci”, zato se sorazmerno hitro utrudijo. Tudi za razvoj njihovega telesa ni dobro, da prezgodaj doživlja prevelike napore, tako kot npr. ni priporočljivo, da že otroci dvigujejo uteži. Nekakšno nenapisano pravilo za mlajše pse po katerem se lahko orientirate je, da je skupna dolžina enega sprehoda, število mesecev (starost) psa pomnoženo s 5 minut. Za 6 mesecev starega psa je torej dovolj 30 minutni sprehod.

“Koliko krat na dan naj psa hranimo?”
Pri nas tako mladički, kot odrasli psi dobijo hrano 2x dnevno. Svežo vodo naj ima pes vedno na razpolago, hrane pa ne, naj jo dobi od vas, ko je čas za obrok. V kolikor ni zainteresiran oziroma hrane v razumnem času ne poje, jo odnesite. Pazite, da pes ni predebel, saj to ni dobro za njegovo zdravje.

“Naj psa steriliziramo/kastriramo?”
Če nimate nobenih razstavnih ali vzrediteljskih ambicij, potem priporočamo da svojega psa kastrirate oziroma sterilizirate. Na ta način se izognete skrbem, da se k vaši psički nepovabljen prikrade “sosedov” kuža, samci pa tudi niso nič manj “moški” zaradi tega. Pazite le na to, da samice kastrirate šele po prvi gonitvi, samce pa po približno letu dni, da se njihova telesa lahko hormonsko dodobra razvijejo.

“Koliko krat na dan naj psa hranimo oziroma koliko naj mu damo jesti?”
Za psa in njegov pravilen razvoj (kolki, komolci) je zelo pomembno da je primerno hranjen in v primerni kondiciji – torej ne pretežek in ne presuh. V fazi odraščanja je sicer za moj okus še vedno boljše, da je pes – če že – malo presuh kot malo predebel. Količina hrane ki naj jo zaužije je odvisna od vrste proizvajalca in kako bogata je ta hrana, ter seveda od aktivnosti psa. Osebno priporočam hranjenje 2x dnevno (npr zjutraj in zvečer), primernih količin – pri briketih je to približno razvidno iz tabel ki jih proizvajalci navedejo na vrečah, pri surovi hrani pa je nekako pravilo da je količina hrane ki naj jo zaužije pes približno 5% telesne teže psa na dan. V kolikor pes ponujene hrane ne poje, se mu jo vzame in ob naslednjem obroku ponudi drugo – naj hrane nima vedno na razpolago!