Zapel je zvon, tebi Cveto v slovo!

Poln bolečin ostaja spomin, ostaja praznina, molk in bolečina.

Le nekaj dni po svojem 76 rojstnem dnevu, je življensko pot zaključil Cveto Golob. Poslovili smo se od ljubljenega moža, očeta, nonota, brata, strica in prijatelja. Cveto je bil vsekakor poseben človek, takšnih ni veliko. Bil je kot mravljica – delaven, skrben in vedno pripravljen pomagati. Njegovo trdno osebnost je izklesalo težko otroštvo že v najrosnejših letih njegovega odraščanja. Življenje mu je mama podarila tik ob koncu 2. svetovne vojne, kot desetemu – najmlajšemu izmed otrok domačije »pri Golobu«. Njegovo otroštvo in mladost sta bila zaznamovana s skromnostjo in garaškim delom doma na kmetiji. Po prihodu iz služenja vojaškega roka, med katerim mu je umrl oče, sta z mamo ostala doma sama. Star komaj 20 let, je bil prisiljen začeti novo obdobje v svojem življenju. Kmalu zatem je spoznal svojo ženo – Anico, s katero sta po poroki leta 1970 ovire premagovala skupaj, in si ustvarila družino. Začeti je bilo treba dobesedno iz nič, z lastnimi rokami zgraditi nove objekte, hišo, posodobiti kmetijo in si kot dodaten vir zaslužka, za povrh vsega, poiskati še službo.

Pesnik Tone Kuntner pravi: »Po isti poti, koder odhajaš, nevidno prihajaš nazaj med svoje, ki jih ne boš nehal ljubiti in ki živijo od tvoje ljubezni!«

Za našega Cvetota to še kako velja – z vsem svojim srcem se je predajal svojemu domu, svoji družini: ženi Anici, hčerkam Ljubici, Katarini in Heleni, ter sinu Blažu. Hkrati pa je v kotu oziroma delčku srca ohranil spomine na svoje težko otroštvo in mladost. Ravno ti spomini so ga v nehvaležnih časih in razmerah navdihovali k zvestobi domu in družini, ter domači slovenski zemlji, ki jo je neizmerno spoštoval in ljubil. Vrline kot so marljivost, skromnost, poštenost, predvsem pa vztrajnost in neustavljiva volja so ga zaznamovale že od malih nog. Ravno te njegove značajske lastnosti so ga hrabrile v najtežjih trenutkih ter mu vlivale optimizem, ki ga je prenašal na svoje najdražje, ne nazadnje tudi na prijatelje. In teh je imel Cveto veliko.

Kljub vsem okoliščinam in potrebnemu odrekanju za dobrobit družine, pa je vedno našel še čas za njegovo največjo ljubezen – kinologijo in njemu tako ljube nemške ovčarje. Cveto je že od malih nog imel rad pse, in neustavljiva želja in veselje do dela s psi ga je gnalo, da se je v kinologijo zelo kmalu podal zelo resno. Začetki so bili težki – literature tisti čas skoraj ni bilo, za znanje se je bilo treba potruditi, veliko je temeljilo na izkušnjah in praktičnem znanju, pridobljenemu skozi čas. Leta 1975 si je v Nemčiji kupil svojo prvo rodovniško psičko po imenu Exi vom Zwinigerglück, in registriral svojo psarno, s katero se je podal na vzrediteljsko in razstavljalsko pot.

Skupaj z nekaterimi prijatelji, je oral ledino sodobne vzreje na slovenskih tleh. Kljub napornemu tempu vsakdanjika, ki ga je imel je vedno, vedno našel čas za svoje pse, v katere je vlagal ogromno. Zanj nič ni bilo nedosegljivo. Ogromne razdalje, ki jih je prevozil že skoraj 50 let nazaj zaradi paritev z vrhunskimi plemenjaki v Nemčiji in drugod po Evropi, ali neznanje tujih jezikov so bile zanj le manjša nevšečnost, na poti do zadanega cilja. Njegova predanost in trud sta počasi obrodila sadove. Nemški ovčarji iz psarne Golobove so iz generacije v generacijo pridobivali na ugledu in spoštovanju tako doma kot v tujini. Rezultatsko so se njegovi psi prebili v vrh, tako na specialnih razstavah kot tudi v delu. Dva najbolj znana sta npr. Niki Golobov, ki je bil državni prvak v lepoti in serijski zmagovalec razstav, Ero Golobov pa je bil republiški prvak v sledenju ter večkratni zmagovalec mednarodnih tekem in državnih prvenstev v delu. Svojevrsten dosežek je tudi to, da je v devetdesetih letih, ko je bil nemški ovčar na višku svoje popularnosti in številčnosti, Cveto kar štiri leta zapored osvojil naslov najboljše psarne v mednarodni konkurenci.

V vseh teh letih aktivne vzreje je Cveto opravil več kot 100 paritev z izbranimi nemškimi plemenjaki in požel ogromno uspehov s svojimi psi. Kljub vsemu temu je ostal skromen in vedno na realnih tleh.

Poznamo ga ne le kot enega izmed pionirjev vzreje nemških ovčarjev pri nas, ampak tudi enega izmed ustanoviteljev prvega pasemskega kluba za nemške ovčarje v Sloveniji, kot organizatorja več zelo uspešnih specialnih razstav in vzrejnih pregledov, pa kot vzrejno-tetovirnega referenta in gonilno silo razvoja kinologije na idrijskem. Vedno je bil ponosen na svojo družino, ki mu je stala ob strani in mu pomagala. Leta 2016 je svojo psarno uradno prepisal na svojega sina, Blaža, ki tradicijo vzreje aktivno nadaljuje naprej.

Nešteto tekmovanj katerih se je udeležil, je obrodilo nešteto uspehov in pokalov, predvsem pa nešteto lepih spominov, kateri nam bodo za vedno ostali v srcu.

Vse to je dosegel ob dejstvu, da je dneve in noči garal doma in v službi. Svetnica Katarina Sienska je rekla: »Ne prosite za lahka bremena, prosite za močna ramena!« Cveto je zagotovo imel močna ramena, da se niso zlomila pod težo bremen, ki jih je nosil skozi celo življenje. Zmeraj je govoril, da človek prenese več kot si misli. In to je dokazoval vedno znova in znova. Breme bolezni pa je bilo tisto, ki ga ni zmogel premagati. Podarjeno mu je bilo, da je 4. maja praznoval 76. rojstni dan v krogu svoje družine. Stvarnik je uslišal njegovo željo, da se z zemeljskega življenja poslovi doma, obkrožen s svojimi najdražjimi. Ob zadnjem izdihu se je poslovil in odšel v večnost v naročju svojega sina Blaža.

Ata, dal si mi vse, kar si lahko. Več nisi mogel. Večno ti bom hvaležen! 
Ostajaš v mojem srcu, do takrat, ko se nekoč spet srečava, tam nekje nad mavrico!

Rad te imam.

Tvoj Blaž.