V Novi Gorici je od srede do nedelje, med 5. in 10. septembrom letos potekalo svetovno prvenstvo šolanih psov po programu IGP.
Ob začetku moje markerske in kinološke kariere v športni kinologiji – IGP (izvirno izhajam predvsem iz razstav in razstavljanja), si nekako nisem drznil sanjati da bom prišel do točke, ko bom imel takšno čast, kot je biti marker na največjem IGP tekmovanju na svetu.
Pravzaprav se s temi idejami niti nisem veliko ukvarjal – sem pač treniral in markiral, zase, za kolege iz društva, za prijatelje.
Šele ko smo lansko leto namesto Rusije, organizacijo svetovnega prvenstva dobili Slovenci, sem potihem začel razmišljati kako super bi bilo, če bi imel možnost sodelovati kot marker.
Tako je po prvem preizkusu oziroma izboru markerjev spomladi, ko sem bil tudi izbran v ožji izbor, sledilo veselje, hkrati pa sem se počutil kar malo ponosnega sam nase – priti do te točke mi je osebno namreč pomenilo že ogromno. Hkrati pa je bila to tudi streznitev – zavedanje da to ni hec in da je za to potrebna odlična fizična in psihična pripravljenost. Odmarkirati takšno količino psov pač ni šala.
Sledilo je pol leta fizičnih priprav in intenzivnih kondicijskih treningov, poleg že tako natrpanega urnika. A ves trud je bil poplačan, ko sem v nedeljo popoldne po tem ko sem odmarkiral še zadnjega psa, stopil iz zelenice stadiona v Novi Gorici.
Olajšanje, občutek uspeha, en izmed ogromnih ciljev ki ga dosežejo le redki – uspešno dosežen in opravljen!
Ni bilo lahko – fizično zaradi izredno visokih temperatur in velikega števila psov, psihično pa zaradi “notranjega pritiska”, saj je bilo to moje prvo svetovno prvenstvo. Vsakič ko stopiš na poligon, imaš v glavi da ljudje s svojimi psmi trenirajo po 4,5 in več let, da si priborijo karto za svetovno prvenstvo in kot marker moraš svoje delo opraviti brezhibno, brez napak, ki bi tekmovalca po nepotrebnem stale dragocenih točk – to seveda nebi bilo fer. Tako smo markerji vsakič pod drobnogledom vseh udeležencev, gledalcev, sodnikov, itd., ki pričakujejo le res kvalitetno delo.
Zato sem se maksimalno potrudil da je bilo moje delo čez vseh 5 dni konstantno in pošteno do vseh tekmovalcev, a vseeno dovolj robustno, da se je resnično pokazala naravna zasnova psov.
Upam, da so bili z mojim prikazanim delom zadovoljni tudi tekmovalci. Vem, da nikoli ne moreš osrečiti vseh a glede na število ljudi ki mi je čestitalo in ponudilo stisk roke, mislim da sem bil kar blizu. In na to sem zelo ponosen. 
V veliko veselje in zadovoljstvo mi je tudi, da sem imel srečo sodelovati v taki ekipi markerjev, kjer smo se super razumeli in preživeli 5 nepozabnih dni z obilico smeha, zabave in dobre volje. V ekipi smo bili jaz, Anže Novak (moj dolgoletni kolega in “sotrpin” iz društva KD Ljubljana), ter italjana Gianni Fratarolli in Tony Frisoli. Kot rezerve so sodelovali še Franci Balantič, Stefan Kobetić iz Hrvaške in Yakir Hajaj iz Izraela, kateremu se gre tudi zahvaliti za obilico lepih slik! S tistimi ki se prej nismo poznali, smo zdaj dobri kolegi in prijatelji.
In Ata…. upam da si gledal dol iz nebes, se smehljal in se počutil ponosnega. Hvala ti za vse.
PS: Še povezava do članka o svetovnem prvenstvu: https://www.24ur.com/novice/slovenija/goriska-gosti-130-najboljsih-in-najbolj-treniranih-psov-na-svetu.html
PPS: In posnetek ene izmed obramb, za vse ki vas zanima kako to izgleda:
